top of page
Search
karmengaj

DIVJA HRANA, ZDRAV ČLOVEK

Divja hrana? Hm, spet kakšna prehranska modna muha, ki se zelo fino sliši, od nje pa je morda bore malo? Ne, tokrat pa ne! Divje je tisto, ki človeka neposredno obkroža. Ko stopimo iz svojih domov, smo slej ko prej na tleh, poraščenih z mnogimi divjimi rastlinami, na katerih si ljudje sicer radi spočijejo oči, le redko pa jih poznajo, kaj šele, da bi v njih prepoznali uporabno vrednost.

Ko razmišljamo o človeštvu in dejstvu, da poseljujemo določena območja naše oble, se nekako logično poraja misel, da moramo potemtakem od teh območij znati tudi preživeti. Nekdaj je bilo to povsem samoumevno in edino važno, edino možno, danes pa industrijska hrana iz trgovinskih polic omogoča, da se človek s to mislijo ne ukvarja, nima občutka kje živi in kaj poje, kar pa je kot pravi magister biologije Stipe Hačimović (2014) t.i. barbarstvo. Ko se izgubi nit, ki veže človeka z naravnim okoljem, pride do vrste nepazljivosti in "hedonistične malomarnosti". Kajti ko do nečesa/nekoga nimamo pravega odnosa/spoštovanja, bomo to ali tega zelo težko varovali, kaj šele da bi iz njega izvlekli tisto najboljše, za "srečo" obeh, za nekakšno bivanjsko simbiozo. Če od svojega okolja brez odvisnosti od trgovin ne znamo preživeti, bi se morda morali preseliti nekam, kjer bi znali. Vendar slutnja pravi, da ne bi bilo slabo najprej usmeriti vse moči v učenje tukaj in zdaj, da dobimo oprijemljiv otip tega, kje se sploh zares nahajamo. Informacija nas zna presenetiti. Ko nadenemo raziskovalna očala se nam predstavi obilje narave, ki je v slovenski deželi z visoko biodiverziteto zares obilno. Tukaj nastopi divjina, ki je do neolitika in človekovega začetka gojenja predstavljala edini vir hrane. Ta divjina je še vedno z nami in z nekaj znanja prav nihče ne bi rabil biti lačen. Ker pa je človekova pamet in iznajdljivost prišla do tega, da je z odbiranjem semen divjih rastlin in skrbno nego počasi uspela vzgojiti zelenjavne kulture, ki so večje in bolj nasitne, imamo možnost odličnih divje - gojenih kombinacij.

Danes bi se verjetno večina ljudi že strinjala o pomembnosti, da je naša hrana ekološka, lokalna, vendar zakaj pa divja? Če vas samo dejstvo, da v Sloveniji obstaja 2/3 užitnih divjerastočih rastlinskih vrst ne prepriča, pa dodajmo izsledek, ki pravi, da so divje rastline v povprečju 3-4x bogatejše z vitamini in minerali kot gojena zelenjava (Cortese, 2020). Samoniklo rastje je tisto, ki se vsak dan bori za preživetje v pogosto ekstremnih pogojih slabe prsti, skalnatega terena, močvirnih tal, suhih travnikov itd., zato v sebi razvije več zdravilnih učinkovin kot pa rastje, ki ga človek gostoljubno goji in neguje. Takšne rastline z našo zelenjavo vred so takorekoč razvajene in v primerjavi z divjimi rastlinami "prazne". Ker jim je preveč lagodno, za lastno preživetje ne rabijo razvijat zaščitnih antioksidantov in drugih zdravju koristnih učinkovin (Lončar, 2012). Divja hrana je torej prehransko "gostejša" - ima večjo biološko vrednost, kar pomeni, da nas ne le nahrani, temveč podpre tudi vse življenjske procese v smer krepkega in stabilnega zdravja (Hečimović, 2020).

Ko razmišljamo o smiselnosti uporabe divjih rastlin v svojem življenju pridemo med drugim tudi do tega, da so dejansko revolucionarna "super hrana", ki je pa zastonj. Prehranski dodatki iz eksotičnih dežel so običajno dragi, kupite jih v nepotrebni embalaži, ki na koncu predstavlja smet in breme za okolje, večkrat podprete delo multinacionalk, ki z naravo in zaposlenimi delajo tako kot ne bi smeli. Masovna proizvodnja je besedna zveza, ki pomeni čim hitreje in čim več - jasno je, da tu ne moremo govoriti o kakovosti, lahko pa govorimo o negativnem vplivu na naravni svet. Prav tako z nakupom eksotičnih izdelkov vase vnašate nekaj, na kar vaše telo ni primarno prilagojeno - živite namreč tu, kjer živite in ne v tropskem deževnem gozdu. Medtem pa prav zelo blizu vas raste kopriva, ki naj bi bila po vsebnosti rudnin, beljakovin in drugih učinkovin najmočnejše "superživilo" severne poloble. Hitro se pridružijo še regrat, čemaž, kurja črevca in množica drugih iz divjega kraljestva. Kot pravi Dario (2017): "Splošno je znano, a smo večinoma pozabili na to, da je divja hrana "super hrana". Pravzaprav je vsaka hrana superhrana, samo da je hrana. A kaj, ko večina hrane tako imenovanega civiliziranega sveta ni hrana." Zato odstrimo tančico ali pa kar debelo zaveso in pokukajmo na zeleno stran.

Včasih se zgodi, da se človek znajde na drugem koncu sveta - torej potuje, raziskuje ali kaj drugega. Takrat pa le pogumno poskusiti vse kar bogatega nudi tamkajšnja narava. Torej dobro je, da naša življenja niso osnovana in odvisna od oddaljenih živil in snovi, vsekakor pa je planet eden in skupen in vsi okusi užitnega naravnega sveta so seveda zelo zanimivi; najbolj spodbudno in zdravilno pa naj bi na človeka delovala hrana, ki raste v njegovi bližnji okolici. Posebej taka, ki za uspevanje ne potrebuje specialne nege. S tem se nekako sklene smiselni življenjski krog - prepoznaš dobrine v lastnem okolju, jih uživaš in preživiš. Tako si samooskrben in tvoje življenje je trajnostni element naravnega krogotoka ali funkcionalni organ narave. Ko vklopiš svoj "pamtiobčutek", ti bo telo po vsej verjetnosti sporočilo, da se na tak način počuti najboljše. In ne, ne gre za enolično hrano, ki bi jo bilo "fajn" popestrit z ne vem čim. Le spoznati je treba našo "domačo divjo eksotiko", ki s premnogimi močmi čaka na kandidate, kateri bi se uglasili z njo.

Pri nabiranju je pomembno, da se preskrbujemo vedno z mislijo o varovanju naravnih rastišč. Na rastišču naj bi ostala 1/3 rastlin, da se lahko narava obnavlja (Cortese, 2020). Prav tako rastlin nikoli ne puljimo, razen če korenino potrebujemo za kak poseben namen. Mnoge rastline so tudi ogrožene in zaščitene (arnika, encijan oz. košutnik ...), tako rastlinja iz rdečega seznama ne nabiramo! Sočasno imamo na voljo ogromno invazivnih rastlin, ki sicer v okolju zaradi izpodrivanja domačega rastja niso zaželene in tako prinašajo idealno priložnost, da jih pojemo, uporabimo za določene shranke, zvarke. Skoraj vse invazivne rastline so namreč užitne in kot že sporoča njihova impozantna zunanja podoba ter neverjetna življenjska moč - res so močne in takorekoč zdravilne. Če se vam zdi lepo poznati svoje sosede v človeški in živalski obliki, le potrkajte še na rastlinska vrata. Kar pogumno in brez strahu, a z glavo na pravem mestu - gremo na divje.

Viri in literatura:

-Cortese, D., 2017. Superdivje: čemaž naš vsakdanji in koprive domače. Our Space Appliances 2020. URL: https://www.ourspace.si/sl/cebelnjak/superdivje-cemaz-nas-vsakdanji-koprive-domace (citirano 14. 9. 2020).

-Cortese, D., 2020. Divja hrana : užitne samonikle rastline, nabiranje in priprava (osebni vir, 1. 6. 2020). Ankaran.

-Hečimović, S., 2014. Stipe Hečimović zlahka preživi z 20 evri. Revija Zarja. URL: https://revijazarja.si/clanek/ljudje/55ed5911e91d5/stipe-hecimovic-zlahka-prezivi-z-20-evri (citirano 14. 9. 2020).

-Hečimović, S., 2020. Divje rastline in prehranska vrednost hrane (osebni vir, 1. 8. 2020). Gradišče.

-Lončar, S., 2012. Divje in pripravljene na vse! Skupaj za zdravje človeka in narave. URL: http://arhiv.zazdravje.net/aktualno.asp?novica=1459 (citirano 14. 9. 2020).


76 views0 comments

Recent Posts

See All

KJE SO TISTE ROŽICE?

Začelo se je že zgodaj, na Kozjanskem, ko še vedela nisem, da se je začelo. Nekaj let nazaj pa sem ugotovila. Prevzele so me suhe...

Comments


bottom of page