top of page
Search
  • karmengaj

PASTI DRUŽBENEGA SISTEMA, PREHRANSKE NAVADE IN SONARAVNE REŠITVE SODOBNEGA ČASA

V današnjem času obče dostopnih omam je opaziti, da ljudje težko najdejo povezavo s tem, kar so, imajo težave s prepoznavanjem svojih resničnih potreb in se pogosto odločajo za uresničevanje želja, ki ne gredo v smer celostne podpore njihovega telesa in krepitve zavesti, ampak ravno obratno - so želje po hitrih potešitvah, ki prinesejo kratkotrajna ugodja, dolgoročno pa prispevajo k površnosti zaznavanja in doživljanja, k spreminjanju vrednot in počasi k odcepljenosti od pomembnosti t. i. univerzalnega dobrega. Obdani smo z mnoštvom motilcev pozornosti, hormonov, z dejavniki fizične in psihične odvisnosti ali kar širše rečeno - z motilci zavedanja in čutenja. Tako je pogosto opaziti, da človek oblikuje način življenja, ki zanj ni izpolnjujoč, sočasno pa ima škodljiv vpliv na okolje, ki ga obdaja.


Obstoječa sodobnost intenzivno onesnaževanje okolja jemlje v zakup za doseganje t. i. razvoja. Vendar ko človek s svojim delovanjem preseže zmožnosti obnavljanja narave bi lahko rekli, da gleda smrti direktno v oči. Ena najbolj pogostih napak je namreč ločevanje človeka in narave in mišljenje, da je narava nekaj romantičnega, kar bi sicer bilo lepo varovat in ohranjat, če nam pa to ne uspe, pa to vendarle nima direktne veze z nami, saj konec koncev gradimo svet po lastnih željah, narava nam pa le daje prostor – je recimo nek oddaljeni ''lastnik'' nepremičninske panorame. Vse dokler ne naletimo na kontaminiranost zraka, vode, hrane, razbohotenje civilizacijskih bolezni ipd. Kaj pa zdaj storiti, kje začeti?


Organizacija za kmetijstvo in prehrano Združenih narodov (FAO) se je v ta namen leta 2006 lotila resne okoljske raziskave - z ugotavljanjem direktnega vpliva živinoreje na klimatske spremembe, onesnaženost zraka, degradacijo tal in voda ter zmanjševanje biotske pestrosti. Rezultati raziskave so pokazali, da se zaradi živinoreje v ozračje sprošča več toplogrednih plinov kot pri uporabi transportnih sredstev. Ko se vsa energija, ki je potrebna za živinorejsko dejavnost sešteje, pridemo do rezultata, da je škoda, ki jo povzroči živinoreja večja, kot jo povzroči ves promet na svetu. Gnojilo, proizvedeno v živinoreji vsebuje kar 65 odstotkov dušikovega dioksida, le ta pa s sproščanjem prispeva k segrevanju ozračja skoraj 300-krat več kot sproščanje ogljikovega dioksida. Po podatkih FAO je tako živinoreja eden od tistih delov gospodarstva, ki največ doprinesejo k sodobnim okoljskim problemom. Poraba mesa in mlečnih izdelkov se iz leta v leto stopnjuje. Po rezultatih raziskave je leta 2006 obsegala 229 mil. ton mesnih izdelkov, lani se je številka povzpela na 329, 28 mil. ton., do leta 2050 pa se pričakuje povečanje na cca. 465 mil. ton. Podoben trend srečamo pri mlečnih izdelkih in drugih živalskih proizvodih. Kakšno je stanje v Sloveniji? Po podatkih Statističnega urada za leto 2021 je videti, da je bilo v Sloveniji 257, 26 ton razpoložljivega mesa - 188, 12 ton domače potrošnje, od tega 160 ton domače prireje (85 % samooskrba). Posameznik je v celem letu zaužil v povprečju 89, 28 kg mesa, kar je precej več od evropskega povprečja (66, 5 kg).


Vzreja živine raste hitreje kot ostale veje kmetijstva in skupaj s svojimi posledicami negativno vpliva na okoli 30 odstotkov celotne zemeljske površine. Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC) tako poziva k spremembi ne le kmetijskih praks, ampak tudi naših prehranskih navad. Gre za spodbudo v smer uživanja rastlinske prehrane, za potešitev uresničevanja starih navad in zasvojenosti z okusi pa se kot novodobna možnost pojavlja tudi meso vzgojeno iz živalskih celic - brez gojenja in ubijanja živali. Uvedba takega načina prehranjevanja naj bi do l. 2030 pripomogla k polovičnem zmanjšanju emisij.


Glede na to, da človek za svoje preživetje ne potrebuje mesa in ostalih živalskih izdelkov, da mu uživanje le tega pri zdravju celo škoduje (ne glede na poreklo in način pridelave gre za povečane možnosti obolevanja za rakom, diabetesom, aterosklerozo itd.), je najbolj smotrna usmeritev v sonaravne oblike pridobivanja hrane - ekološko oz. ekosistemsko pridelovanje zelenjave, sadja, žitaric, oreščkov za ljudi in direktno izkoriščanje kmetijskih površin, ki so sedaj namenjene pridelavi živeža za živali. Če privzamemo podatek, da je v Sloveniji kar 88,5% mesojedega prebivalstva, bi ob zmanjšanju tega odstotka tudi potencial celotne samooskrbne zmožnosti Slovenije močno narasel.


Zavest v Sloveniji je v zadnjih desetletjih prišla do ravni izredne pomembnosti slovenskega – lokalnega izvora, kar naj bi rešilo naše probleme ohranjanja in trajnosti okolja, nam pa omogočalo dostop do zdrave, domače hrane. Vsekakor gre tu za plemenit cilj, ki je odlična pika na i, a šele potem, ko uredimo dejavnike, ki najmočneje prispevajo k neravnovesju v naravi in zdravju. Podatki namreč kažejo, da bi teoretični prehod na popolnoma lokalno pridelano hrano zmanjšal ogljični odtis oseb le za 3-4 %, medtem ko bi golo prenehanje uživanja mesa in živalskih izdelkov prineslo občutno večji delež. Če bi posameznik za 50% zmanjšal porabljanje nelokalnih surovin, bi se njegov odtis izboljšal za 2 %, če pa bi zmanjšal uživanje mesa za vsaj 10 %, bi to pomenilo 15 % zmanjšanje njegovih izpustov.


Slovenija s svojimi naravnogeografskimi značilnostmi sodi med najbolj biotsko pestra območja v Evropi kot tudi na svetu. To pomeni, da imamo na voljo izredno dobre pogoje za rast zelo različnih rastlin; posledično je na voljo pester in bogat vir divje hrane (več kot polovica divjih rastlin je namreč tudi užitnih; obenem pa še bolj bogatih z vitamini, minerali in drugimi bioaktivnimi snovmi kot gojena hrana), sočasno je Slovenija tudi dober teren za pridelovanje vrtnin, sadja in vsega ostalega. Glede na to, da že sedaj predstavljamo neke vrste ''bogati vrt Evrope'' to pomeni, da bi s spremembo prehranskih potreb lahko v resnici brez posebnih ukrepov in tehnoloških izzivov zagotovili tudi izredno visoko stopnjo lokalnosti vseh potrebnih živil; ob primerni motivaciji tudi 100% lokalnost. Po kalkulacijah Združenih narodov velja, da je z 1 ha obdelovalne površine možno prehraniti 1-2 mesojeda ali 22 veganov. Torej več kot 10-krat več površine je potrebno za vzdrževanje mesojedih navad. Mag. Čenčur: ''Določeni bolj pogumni posamezniki, ki si upajo kljubovat zelo močni živinorejski industriji izpostavljajo, da bi sprememba prehranskih navad (opustitev mesa in živalskih izdelkov) bila rešitev za zemeljsko klimo, pri čemer nobeni drugi trajnostni ukrepi ne bi bili (nujno) potrebni.''


Ko skrb usmerjamo v celostni pogled delovanja naravnih procesov in smiselne umestitve človeka v ta krogotok, se hitro razvije potreba, da poleg prehranskega uredimo tudi druga področja. Življenje brez (nerazgradljivih) odpadkov - embalaže ali z minimalno odpadki – vzpostavitev starega načina povratne embalaže in ponovnega polnjenja (''rinfuza''); ureditev sistema kompostiranja in odvajanja odpadnih voda, domača lekarna, uporaba naravnih gradbenih materialov za bivanjske prostore, krepitev skupnosti in sosedska pomoč, izmenjave ipd. Tako se krepi povezava človek-človek, človek-narava in razumevanje samega sebe. Ko osvojimo pomen ohranjanja okolja in zdravja ugotovimo, da nismo ničesar še rekli o trpljenju živali. Ugotovitev, da za lastno preživetje in celo kakovostno in zdravo življenje ne potrebujemo živalskih žrtev, je za mnoge velikega pomena in gonilo za spremembe vsakodnevnih navad. Meso velja za nepotrebno živilo, element užitka, zabave, tradicije. Zanimivo se slednje poraja kot eden najmočnejših razlogov oz. izgovorov za izkoriščanje živali, kljub védenju, da ni vsaka tradicija dobra. Sužnjelastništvo črnskega prebivalstva je danes veliki večini ljudi popolnoma sporna in nesprejemljiva tradicija, ki je trajala stoletja, trpljenje živali pa je zaenkrat še vedno drugorazrednega pomena. Velikokrat se ljudje izgovarjajo tudi na okoliščine, ki so nekoč ljudi prisilile v določen način življenja (uživanje živali v časih pomanjkanja – prazgodovina, ledene dobe, vojne …) in danes nimajo opraviti z našimi življenjskimi pogoji. Predvsem se zdi pomembno, da svojih odločitev ne sklepamo samo zato, ker so nekoč nekaj počeli in se to zdi naravno, brez lastnega kritičnega premisleka in umestitve svojega življenja v okoliški ekosistem.


Danes imamo ljudje ob posedovanju majhnega kosa zemlje možnost živeti tako, da izkoristimo njen potencial in tam vzgojimo ali/in naberemo vsaj del svoje prehrane. Kdor zemlje nima, ima možnost najema ali nakupa/izmenjave dobrin z ljudmi, ki pridelujejo hrano na okolju podporen način, kar predstavlja sonaravno samooskrbo v širšem smislu. Končno se tudi v Sloveniji uveljavljajo prakse miroljubnega in ekosistemskega kmetijstva, ki so nadgradnja ekološkega pristopa in prispevajo k obnavljanju moči prsti in ohranjanju ravnovesij v njej. Človek tako hitro ugotovi, kako malo v resnici potrebujemo in kako dostopno je konec koncev vse to, če nam sonaravno preživetje postane nekaj pomembnega.


VIRI IN LITERATURA:

32 views0 comments

Recent Posts

See All

KJE SO TISTE ROŽICE?

Začelo se je že zgodaj, na Kozjanskem, ko še vedela nisem, da se je začelo. Nekaj let nazaj pa sem ugotovila. Prevzele so me suhe travniške rastline v obliki čajnih shrankov pri mami mojega dušnega pa

DIVJA HRANA, ZDRAV ČLOVEK

Divja hrana? Hm, spet kakšna prehranska modna muha, ki se zelo fino sliši, od nje pa je morda bore malo? Ne, tokrat pa ne! Divje je tisto, ki človeka neposredno obkroža. Ko stopimo iz svojih domov, sm

Comments


bottom of page